nedelja, 27. maj 2012

Pogostost izhajanja


Vir: FunDogs
Pri publikacijah, ki ne izidejo v enem samem kosu, zvezku in katerih izhajanje ni vnaprej časovno in po obsegu omejeno (kot je to pri monografskih publikacijah), je pomemben podatek o pogostosti in rednosti njihovega izhajanja. Iz opisa za pogostost, čas in način izhajanja so nastala poimenovanja posameznih tovrstnih publikacij, npr. tednik, jutranjik, četrtletnik ipd. Nekdanji “Zabavljivo šaljivi list Pavliha" je, kot je sam naznanjal, izhajal po načelu pride, kadar pride, zato bi mu danes rekli občasnik. Bibliotekarski terminološki slovar na portalu Teremania (ste opazili, da je portal prenovljen?) je vključil večje število poimenovanj s tega področja, temeljne opredelitve so:
  • pogóstost izhájanja -i -- ž opis časovnih razmikov med objavami posameznih številk, zvezkov serijske publikacije ali števila objav serijske publikacije v določenem časovnem obdobju; sin. frekvenca izhajanja
  • periódična publikácija -e -e ž serijska publikacija, ki izhaja navadno v rednih časovnih presledkih, pogosteje kot enkrat letno in redkeje kot dvotedensko ter navadno vsebuje raznovrstne prispevke različnih avtorjev; sin. periodika; prim. letna publikacija, časnik, časopis, zbornik
  • sêrijska publikácija -e -e ž publikacija, ki izhaja v zaporednih zvezkih, kosih, navadno s številčnimi in/ali časovnimi oznakami in nima vnaprej določenega obsega in časa izhajanja, npr. časnik, časopis, knjižna zbirka, letna publikacija; sin. tekoča publikacija (2); prim. periodična publikacija, monografska publikacija (2)
Poimenovanih je pet načinov izhajanja:
  • nerédno izhájanje -ega -a s izhajanje serijske publikacije v časovnih intervalih, ki niso v skladu s predvidenimi; ant. redno izhajanje ; prim. občasno izhajanje
  • občásno izhájanje -ega -a s izhajanje serijske publikacije v nedoločenih časovnih intervalih; prim. neredno izhajanje
  • periódično izhájanje -ega -a s izhajanje serijske publikacije v rednih ali nerednih, krajših ali daljših časovnih intervalih
  • rédno izhájanje -ega -a s izhajanje serijske publikacije v predvidenih časovnih intervalih; sin. tekoče izhajanje (2); ant. neredno izhajanje
  • tekóče izhájanje -ega -a s 1. nezaključeno izhajanje serijske publikacije 2. žarg., gl. redno izhajanje
Poimenovanja publikacij glede na čas in pogostost izhajanja:
  • čásnik -a m serijska publikacija, ki izhaja navadno dnevno ali tedensko v večjem formatu in prinaša poročila, informacije o tekočih dogodkih in splošnih temah; sin. list (3); prim. časopis
  • časopís -a m serijska publikacija, ki izhaja tedensko ali v daljših presledkih in se po vsebini omejuje na določeno strokovno področje ali na določen sloj prebivalcev; sin. revija; prim. časnik
  • četrtlétnik -a m serijska publikacija, ki izide štirikrat v letu; sin. tromesečnik, četrtletna publikacija
  • dnévnik -a m časnik, ki izhaja vsak dan
  • dvólétnik -a m serijska publikacija, ki izhaja vsaki dve leti
  • dvómésečnik -a m serijska publikacija, ki izhaja vsaka dva meseca
  • jútranjik -a m dnevnik (1), ki izhaja zjutraj; prim. večernik
  • létnik -a m 1. vse številke serijske publikacije, ki izidejo praviloma v enem koledarskem ali šolskem letu; sin. volumen (1) 2. serijska publikacija, ki izhaja praviloma enkrat na leto ali redkeje; prim. letna publikacija, vrstna publikacija 3. gl. letn.
  • mésečnik -a m časopis, ki izhaja navadno vsak mesec; prim. mesečna publikacija
  • občásno neskl. v katalogizaciji oznaka v bibliografskem opisu, ki pove, da periodična publikacija ne izhaja redno
  • občásnik -a m (tega termina Bibliografski terminološki slovar ni zajel, vsekakor pa sodi vanj!)
  • pôllétnik -a [ l] m periodična publikacija, ki izide dvakrat v letu; sin. polletna publikacija
  • pôlmésečnik -a [ m] m časnik ali časopis, ki izhaja dvakrat mesečno; prim. štirinajstdnevnik
  • pôltédnik -a [ t] m časnik, ki izhaja dvakrat tedensko
  • štirinájstdnévnik -a m časnik ali časopis, ki izhaja vsak drugi teden; prim. polmesečnik
  • tédnik -a m časnik ali časopis, ki izhaja enkrat tedensko
  • trómésečnik -a m serijska publikacija, ki izide štirikrat v letu; sin. četrtletnik, četrtletna publikacija
  • večérnik -a m dnevnik (1), ki izhaja zvečer; prim. jutranjik
Nekaterih drugih poimenovanj, ki ne odražajo neposredno časa in/ali načina izhajanja (npr. kontinuirani vir, nezaključeni vir, revija ipd.), pa tudi sestavljenih terminov (npr. letna bibliografija, mesečni bilten, mesečna publikacija ipd.) v ta prikaz nismo vključili.

Poznate še kakšno ime publikacije glede na njen način izhajanja? Pred kratkim sem na spletu zasledil tudi dvotednik in dvodnevnik

nedelja, 20. maj 2012

Žepnica

V preteklosti so bile knjige zaradi svoje velikosti in teže, seveda tudi zaradi občutljivosti in dragocenosti, navadno obsojene na uporabo v čitalnici, delovni sobi ali salonu, na potovanje pa je le stežka katera zašla. V srednjem veku so bile znane vrečaste knjige ali knjižne vreče, to je knjige, ki so jih najpogosteje nosili za pasom in so bile uvezane v vrečo, navadno usnjeno. Knjiga je bila v vrečo zavita, lastnik, navadno potujoči menih ali plemič, pa si jo je opasal ali podaljšek vreče zavihal za pas. Knjiga je bila med potjo varno spravljena in še vedno dovolj pri roki, manjše in lepo okrašene knjižice, navadno molitvenike, pa so dame tako nosile tudi za okras.Takih knjig se je ohranilo dokaj malo, jih pa še danes izdelujejo ljubitelji knjig in osebnega okrasja. V slovenščini termina za to vrsto knjig še nisem zasledil, v angleščini je to pouch book ali girdle book, v nemščini Beutelbuch in Buchbeutel.

Romar nosi za pasom knjigo v usnjeni vreči.
© Virtue

Kraljica Elizabeta I. z "žepno knjigo" za pasom,
okrog 1546. © Wikipedia

Potovalna knjiga v svoji vreči.
© Kopert: medieval bookbinding

S poenostavitvijo in pocenitvijo izdelave so postajale knjige vse bolj razširjena dobrina, ki jo je želel bralec vzeti v roke kjerkoli je bil. Vse manjše, priročne in cenejše knjige so bile pogoste že v 19. stoletju, razcvet pa so doživele v času med vojnama in predvsem po drugi svetovni vojni. Tiskane na cenejšem papirju, manjšega, to je "žepnega" formata in vezane v debelejši papir ali karton, od tod tudi prevladujoče angleško poimenovanje paperback, softback in softcover. Izraz pocket book se za poimenovanje tovrstnih knjig navadno ne uporablja, je pa zato pogost pocket edition. V francoščini je to livre de poche (včasih tudi okrajšava LDP), nemščina pa uporablja Taschenbuch. Pocketbook se imenuje tudi nekaj bralnikov za elektronske knjige, kar prav nič ne preseneča.

Slovenci že dolgo poznamo termin žepna knjiga, vse pogosteje pa srečujemo novotvorbo žepnica. Poimenovanje "žepnice" je sicer blagovna znamka oz. se je najprej pojavilo kot naslov knjižne zbirke, vendar smo besedo zaradi njene enostavnosti, jasnosti in povednosti hitro posvojili ter posplošili na vse vrste žepnih knjig, v katalogu jo je mogoče zaslediti tudi že med predmetnimi oznakami, založba pa je v reklamne namene skovala tudi žepkati in žepkanje. Meni je všeč, kaj pa pravite vi?

nedelja, 13. maj 2012

Tipanka


© National Braille Press
Misel na knjigo pri povprečnem bralcu navadno sproži asociacije z branjem, črkami in njihovo obliko ter velikostjo, svetlobo, očali, danes pri marsikom tudi že z elektronskim bralnikom in njegovimi funkcijami. O tem, da obstajajo tudi drugačne knjige, ki jih ne "uporabljamo" s čutilom za vid, je bilo govora v objavi Zvočnica, ob kateri me je kolegica na Facebooku prijazno opozorila še na eno obliko knjig. Zato tokrat še nekaj besed o knjigi, ki je "bralec" niti ne bere z očmi niti ne posluša, pač pa dojema njeno sporočilnost s tipom, to je tipanka, navadno tipna slikanica.

Za slepe ali slabovidne je pridobivanje informacij okrnjeno, saj jih pridobivajo pretežno samo preko sluha in tipa. Taktilne (tj. tipne) podobe omogočajo slepim ali slabovidnim, da tudi oni lahko uživajo v slikah in drugih reliefno predstavljenih informacijah, hkrati pa močno izboljšajo tipno zaznavanje. Pogost primer tipnih dokumentov so poleg klasičnega tiska v brajici še zemljevidi in slike s krajšimi ali daljšimi dodanimi besedili, taka je na primer Braillova podoba z napisom ob dvestoletnici njegovega rojstva na začetku tega zapisa. Čeprav je že odraslim slepim posameznikom ponujena precej borna bera knjig, so na tem področju še bolj prikrajšani otroci. Tem so seveda najpogosteje namenjene tipne slikanice. Prva slovenska tipna slikanica, naslovljena Snežna roža, je bila izdana šele leta 2004, njena avtorica dr. Aksinja Kermauner pa pojasnjuje, da je bila izrezljana ročno in zato izdelana samo v 50 izvodih. S tipnimi slikanicami se otroci igraje učijo prepoznavanja in interpretiranja različnih oblik, vendar so tipanke zanimive tudi za polnočutne otroke, saj razvijajo empatijo do "drugačnih" in spreminjajo ustaljeno paradigmo o slepih kot ubogih. Tako nenavadno slikanico je mogoče brati, si jo ogledovati, potipati in nekatere tudi poduhati. Posebna dragocenost tipanke je, da je namenjena tako slepim, slabovidnim kot tudi videčim otrokom. Besedilo je tiskano v povečanih črkah in v braillovi pisavi. Izkušnje kažejo, da so tipanke izjemnega pomena prav za vse otroke – slepi tipajo ilustracije, videči pa se srečajo z braillovo pisavo in začno razmišljati o vrstnikih s posebnimi potrebami. V Sloveniji poteka projekt z imenom Tipanka v vsako slovensko knjižnico, vrtec, šolo, s katerim promovirajo tudi idejo, da so slikanice z izbočeno likovno podobo in opremljene z brajico lahko zanimive tudi za videče otroke. (povzeto po O bralni kulturi slepih in slabovidnih, Dnevnik, 27.1.2012).

V bibliotekarstvu uporabljamo za splošno oznako gradiva termin tipno gradivo, kamor sodijo tudi tiski v brajici. Za otroke je seveda najzanimivejša tipna slikanica, za katero se je udomačil tudi prijazen izraz tipanka. V angleščini se uporabljata poimenovanji tactile materials in tactile book, francoščina pozna livre tactile, nemščina pa taktiles Bilderbuch, Tastbilderbuch in Reliefbuch.


© Tactile Books

© Tactile Book Advancement Group


© Now I see what you see

sreda, 02. maj 2012

Zvočnica

Govoreča knjiga je zvočni zapis branega besedila, navadno knjige, prvotno je bila namenjena slepim in slabovidnim, ki niso znali brati Braillove pisave, posnetki pa so bili uporabnikom na voljo v šolah, splošnih knjižnicah in v manjši meri tudi v trgovinah z glasbo. Prve zvočne knjige so bile zapisane na gramofonske plošče, kasneje so začeli posnetke govorjenih besedil zapisovati na magnetofonski trak in mnogo bolj priročne in prenosljive kompaktne kasete, danes pa so predvsem na laserskih diskih in v digitalnih formatih za prenosne naprave, lahko pa so že kar naložene in v prodaji skupaj s predvajalno napravo. Glede na vrsto zapisa jih lahko delimo na analogne in digitalne govoreče knjige. Digitalne govoreče knjige nudijo množico e-knjigam podobnih orodij za lažje in hitrejše rokovanje, npr. navigacijo po straneh in celotnem besedilu, knjižna znamenja, označevanje besed in delov besedila, iskanje s ključnimi besedami, slovar in črkovanje na zahtevo ipd.

Prvi večji program za izdelavo in promocijo govorečih knjig je bil ameriški "Books for Adult Blind Project" in prva govoreča knjiga je izšla leta 1932. Ena od prednosti govoreče knjige za tiste z neokrnjenim vidom je, da lahko poslušalci ob poslušanju branega sledijo besedilu v tiskani izdaji knjige in se s tem naučijo pravilne izgovorjave ali popravijo narobe naučene besede, kar se uporablja predvsem pri učenju tujih jezikov, pomaga pa tudi disleksikom. Zelo popularno postaja med odraslimi tudi poslušanje zgodb med tekom, na plaži, med vožnjo v avtomobilu ali na daljših razdaljah v javnem potniškem prometu na različnih glasbi namenjenih digitalnih napravah. Večina elektronskih bralnikov za e-knjige omogoča tudi poslušanje govorečih knjig in ima v ta namen tudi slušalke. Govoreče knjige navadno berejo poklicni bralci, igralci ali celo avtorji sami, besedilo pa je zapisano kot zvočni posnetek oz. zvočna datoteka. Kadar omogoča e-knjiga ali bralnik sintezo govora iz zapisanega besedila (npr. MS Reader) ali uporabimo kak sintezi govora namenjen program za branje besedila na osebnem računalniku, to ni govoreča knjiga (tudi ta primer niso govoreče knjige).

V Sloveniji so začeli snemati govoreče knjige na magnetne trakove leta 1958, največjo zbirko zvočnih knjig pa ima specialna knjižnica Zveze društev slepih in slabovidnih. Posebne zbirke zvočnih knjig oz. zvočnih posnetkov govornih del na različnih nosilcih zvoka (zvočnih kasetah zgoščenkah, ključih USB) nudijo v svojih enotah tudi nekatere splošne knjižnice, zvočnicam posvečajo pozornost različne institucije za promocijo branja.

Govorečim knjigam posveča veliko pozornost tudi projekt Gutenberg, kjer snemajo v posebnem projektu The Audio Books Project zvočnice na dva načina: knjige berejo živi govorci ali pa govor sintetizirajo računalniško in shranijo zvočni zapis kot računalniško datoteko. Odprtodostopne zvočnice nudi npr. LibriVox. Zvočnice so postale popularne v knjižnicah konec šestdesetih let s prihodom prenosnega kasetnika in hitro rastjo nekaterih uspešnih za to zvrst specializiranih založb. V tujini imajo nekatere knjigarne obsežne zvočnicam namenjene oddelke, najdemo pa jih tudi na vseh večjih knjižnih sejmih.

V slovenščini uporabljamo za poimenovanje tovrstnega gradiva termine zvočnica, zvočna knjiga, govoreča knjiga in avdioknjiga, pojavljata se tudi avdio knjiga in avdio-knjiga, ki pa nista ustrezna. Angleščina pozna audiobook, talking book, recorded book, book-on-tape, francoščina livre audio, livre auditif, audiolivre, audio livre, livre parlant, nemščina pa uporablja predvsem Hörbuch in Audiobuch.

Vhod v območje zvočnic, Leipziški knjižni sejem 2011

Oddelek zvočnic v helsinški knjigarni.

Novejša slovenska zvočnica za otroke.